Oshikunino shakuku osha li oshikumithi, omwa li omahangu, iilyawala nomidhika. Ihe shoka sha li mo oshihokithi kwaayihe osho omambanana. Nonando kuku okwa li e na aatekulu oyendji, ngame onda li ndi shi shi kutya ongame nda li ndi holike unene kuye. Okwa hiya ndje olwindji ndi ye kegumbo lye. Okwa li wo ha lombwele ndje iiholekwanima. Opwa li owala oshiholekwa shimwe inee shi lombwela ndje sho osho: pehala mpoka ha pithile omambanana.
El huerto de mi abuela era maravilloso y tenía mucho sorgo, mijo y yuca. Pero lo mejor de todo eran los plátanos. Aunque mi abuela tenía muchos nietos, yo, en secreto, sabía que era su favorita. Me invitaba a su casa muy a menudo. También me contaba muchos secretos. Pero había un secreto que nunca me contó: el lugar donde ella hacía madurar los plátanos.
Esiku limwe onda mono oshimbamba oshinene sha tungwa nomanenge sha anekwa pomutenya pondje yegumbo lyakuku. Sho nde mu pula kutya osha shike okwa yamukula ta ti: “Shoka osho oshimbamba shandje shuumpulile.” Pooha dhoshimbamba opwa li omafo gomambanana ngoka kuku a li ta pilula ethimbo nethimbo. Onda li nda kwatwa kokatalekonawa. “Omafo ogashike ngono kuku?” Osho nda pula. Neyamukulo ndyoka nda pewa: “Ogo omafo gandje guumpulile.”
Un día vi un gran canasto de paja que estaba al sol, afuera de la casa de mi abuela. Cuando le pregunté para qué era, sólo me respondió: “Es mi canasto mágico”. Al lado del canasto, habían varias hojas de plátano que mi abuela volteaba de vez en cuando. Yo sentí curiosidad. “¿Para qué son las hojas, abuela?” le pregunté. Ella sólo me respondió: “Son mis hojas mágicas”.
Osha li oshihokithi okutala kuku, omambanana, omafo gomambanana noshimbamba oshinene sha ningwa momanenge. Ashike kuku okwa tumu ndje ndi ye kumeme ndi ka ninge sha. “Kuku kwatha ndje alikana ndi tale nkene to longekidha…” “Ino kala omunamanganga ngaaka kanona ngoye, ninga shoka to lombwelwa,” kuku osho a popi nomuthindo. Onda tondoka nonda yi.
Me pareció muy interesante observar a mi abuela, los plátanos, las hojas de plátano y al gran canasto de paja. Pero mi abuela me ordenó que fuera donde mi madre a hacer un mandado. “Abuela, por favor, déjame mirar cómo preparas…” “No seas testaruda, niña, haz lo que te digo,” insistió. Me fui corriendo.
Sho nda galuka onda adha kuku a kuutumba pondje, kapwa li oshimbamba nomambanana kaga li po. “Kuku oshimbamba osha yi peni, omambanana oge li peni no…” Ashike eyamukulo olya li owala: “Oge li mehala lyandje lyuumpulile.” Osha li tashi shololitha!
Cuando regresé, mi abuela estaba sentada afuera pero no tenía el canasto ni los plátanos. “Abuela, ¿dónde está el canasto, dónde están todos los plátanos, y dónde…?” pero solamente me respondió, “Están en mi lugar mágico.” ¡Fue muy decepcionante!
Konima yomasiku gaali, kuku okwa tumu ndje ndi ka tale olwoondje lwe mondunda ye yokulala. Sho nda egulula omweelo, onda kundwa kezimba ewanawa lyomambanana ga pya. Meni lyondunda omwa li oshimbamba shakuku shuumpulile shoka sha ningwa momanenge. Osha li sha siikilwa nawa nekumbatha ekulu. Onda suukulula ko e tandi fenya ezimba ndyoka lya nika nawa.
Dos días más tarde, mi abuela me envió a su habitación a buscar su bastón. Apenas abrí la puerta, sentí el fuerte aroma de los plátanos madurando. Dentro de la habitación estaba el gran canasto mágico de paja de mi abuela. Estaba bien escondido bajo una vieja manta. La levanté y olí ese glorioso aroma.
Onda haluka sho ndu uvu ewi lyakuku ta igidha ndje, “Ano oto ningi shike? Endelela mbala wu ete olwoondje lwandje.” Onda zi mo neendelelo nolwoondje lwe. “Oto imemeha shike ano?” kuku osho a pula. Epulo lye olya dhimbulutha ndje kutya ngiika onda li tandi imemeha sho nda mono oshiholekwa shuumpulile we.
Me asusté cuando escuché que mi abuela me llamaba, “¿Qué estás haciendo? Apúrate y tráeme mi bastón.” Me apresuré en llevarle su bastón. “¿Por qué sonríes?” me preguntó mi abuela. Su pregunta me hizo darme cuenta de que yo todavía estaba sonriendo por haber descubierto su lugar mágico.
Esiku lya landula kuku sho e ya a talele po meme, onda matukile kegumbo lye ndi ka tale natango omambanana. Omwa li ehila lyomambanana ga pya nawa. Onda tona ko limwe e tandi li holeke mohema yandje. Sho nda siikile ko nawa koshimbamba, onda yi konima yegumbo e tandi li li po meendelelo. Olya li etoye, inandi lya nando onale embanana etoye lye li fa.
Al día siguiente, mi abuela vino a visitar a mi madre. En ese momento, corrí a su casa a revisar los plátanos otra vez. Había un montón de plátanos muy maduros. Cogí uno y lo escondí en mi vestido. Después de volver a cubrir el canasto, fui detrás de la casa y me lo comí rápidamente. Era el plátano más dulce que me había comido en toda mi vida.
Esiku lya landula manga kuku a li moshikunino ta fulu mo iikwamboga, ondi iyakele mondunda ye e tandi tala omambanana. Onda kwatwa kemakelo nonda kutha okapandi komambanana ge li gane. Manga tuu tandi nyoweke ndu uka komweelo, ondu uvu kuku ta kolola pondje. Onde shi pondola okuholeka omambanana mohema yandje e tandi piti po puye nda fa ndaa na sha.
Al día siguiente, cuando mi abuela estaba en su huerta recolectando vegetales, entré a su casa hurtadillas y revisé los plátanos. Casi todos estaban maduros. No pude evitar coger cuatro. Mientras caminaba de puntitas hacia la salida, escuché a mi abuela toser afuera. Logré esconder los plátanos bajo mi vestido y pasé caminando al lado de ella.
Esiku lya landula olya li esiku lyomalandithilo. Kuku okwa meneka ongula onene. Oha faalele aluhe omambanana nomudhika a ka landithe komalandithilo. Esiku ndyoka inandi ya nande mbala kuye ndi ke mu popithe. Ashike kanda li tandi vulu oku mu idhimbika ethimbo ele.
El día siguiente era día de mercado. Mi abuela se despertó temprano. Ella siempre tomaba los plátanos maduros y la yuca para venderlos en el mercado. Ese día no me apresuré en ir a visitarla. Pero no pude evitarla por mucho tiempo.
Kongulohi ondi ithanwa kumeme natate nakuku. Onda li nda tseya nale kutya shoka tashi ithanitha ndje oshike. Uusiku mboka sho nda ka lala, onda li ndi shi shi kutya itandi yaka we tuu nande, itandi yaka iinima yakuku, itandi yaka iinima yaakuluntu yandje itandi yaka wo nando iinima yomuntu gulwe i ili.
Más tarde esa noche, me llamaron mi madre, padre y abuela. Yo sabía por qué. Me fui a dormir habiendo aprendido que no podía volver a robar nunca más, ni a mi abuela, ni a mis padres, ni a nadie más.