Ehokololo otali popi kombinga yokadhila edhina lyako Ngede, omutonateli gwelonga lyoonyushi nomulumentu omugundjuka omunalwiho edhina lye Gingile. Esiku limwe Gingile manga a li a ya kuukongo okwa uvu Ngede ta lili, elilo ndyoka hali ulike kutya ope na elonga lyoonyushi lya paka. Gingile okwa tameke ta yeya mokudhiladhila uutoye womagadhi goonyushi. Okwa thikama e ta tameke ta pupu nawa, ta lengalenga ta kongo okadhila, sigo e ka mono pombanda miitayi yomuti moka ka li. “Tyiri, tyiri, tyiri,” okadhila okashona taka lili, ko taka tameke okutuka okuza komuti gumwe okuuka komukwawo. “Tyiri, tyiri, tyiri,” osho ka ithana, ko taka nambele po kashona taka shilipaleke kutya Gingile okwe ka landula ngaa.
Esta es la historia de Ngede, el Pájaro Miel, y un jovencito avaro llamado Gingile. Un día, mientras Gingile estaba cazando, escuchó el canto de Ngede. A Gingile comenzó a hacérsele agua la boca al pensar en la miel. Se detuvo para escuchar con atención hasta encontrar al pájaro miel que estaba en las ramas del árbol justo encima de su cabeza. “Chitik-chitik-chitik,” cantó el pequeño pájaro mientras volaba de un árbol al árbol. “Chitik-chitik-chitik,” cantaba el Pájaro Miel, haciendo pausas de vez en cuando para asegurarse de que Gingile lo siguiera.
Konima yetatatundi, oya adha po omukwiyu omunene. Ngede okwa tameke ta ndjomboka niitayi yomukwiyu. Okwa ka nambela a mwena koshitayi shimwe e ta komona komutse ongo ta lombwele Gingile ta ti: “Omagadhi ogo ngaka! Ila ngashingeyi! Oshike wa tegelela?” Gingile ka li e wete nando onyushi yimwe andola tayi tuka lwoposhitayi shoka, ashike okwa li a inekela Ngede.
Después de media hora, llegaron a una higuera gigante. Ngede brincaba locamente entre las ramas. Luego, se posó en una rama e inclinó su cabeza hacia Gingile diciéndole, “¡Aquí está! ¡Ven ahora! ¿Por qué tardas tanto?” Gingile no podía ver ninguna abeja desde abajo del árbol, pero decidió confiar en Ngede.
Gingile okwa tula egonga lye pevi, okwa gongele iikuni kohi yomuti e ta tema omulilo. Omulilo sho gwa hwama nawa, okwa tula oshiti oshile mokati keziko. Oshiti shika osha li hashi longithwa owina oshoka ohashi ningi olwithi olwindji uuna sha temwa. Okwa londo noshiti shoka komuti, e shi kwata nomayego kombinga ndjoka inaashi tema.
Así que Gingile puso su lanza de caza en el suelo, juntó unas cuantas ramas secas e hizo una pequeña fogata. Cuando el fuego estaba alto, puso un palo largo y seco en medio del fuego. Esta madera era conocida por producir mucho humo. Luego, comenzó a trepar el árbol sujetando la parte no quemada del palo con sus dientes.
Mbala mbala okwa li u uvite omuumo gwoonyushi. Odha li dhi ipyakidhila tadhi yi momututu dho hadhi zi mo. Sho tuu Gingile a thiki pomututu, okwa hwele ko oshikuni shoka a li e na tashi tsina olwithi. Oonyushi odha tameke okutuka tadhi zi ko kekololo dha geya dho odha pindjala. Odha tukile kokule oshoka kadhi hole olwithi. Ashike odha thigi ngaa Gingile dhe mu dhenga po oongona dha gwana nawa dho tadhi luluma.
Dentro de poco tiempo escuchó el fuerte zumbido de unas abejas. Estaban entrando y saliendo de un agujero en el tronco del árbol – su colmena. Cuando Gingile llegó hasta la colmena, puso la parte quemada de la rama en el agujero. Las abejas salieron rápidamente del agujero muy enfadadas, picaron a Gingile y se alejaron volando del humo que tanto odiaban.
Oonyushi sho dha zi mo adhihe Gingile okwa hili mo iimbombo nomahila ngoka ga li taga ziyolola omagadhi momututu. Mbika yihe okwe yi tula mompunda ndjoka a li a humbata kepepe lye, e ta londoloka ko komuti.
Cuando las abejas ya no estaban, Gingile metió sus manos en la colmena y tomó el panal lleno de miel y larvas gordas. Luego, lo puso en su bolso y comenzó a bajar del árbol.
Ngede okwa kala a tala nawa ashihe shoka Gingile a li ta ningi. Okwa li e na etegameno kutya Gingile ote mu thigile po wo tuu okapambu kehila lyomagadhi goonyushi olupandu. Ngede okwa li ta nuka niitayi okuza kushimwe nokoshikwawo e li poontayintayi dhomuti. Gingile osho a thiki pevi. Ngede okwa ka nambela kemanya li li popepi naye e ta tegelele a pewe ondjambi ye.
Ansiosamente Ngede observaba todo lo que Gingile hacía. Estaba esperando que dejara un pedazo grande del panal como muestra de agradecimiento. Ngede volaba de rama en rama, cada vez más cerca del suelo. Finalmente, Gingile bajó de la higuera y Ngede se posó en una roca cerca del joven a esperar su recompensa.
Gingile okwa dhimi owala omulilo, ta toola po egonga lye e ta ende u uka kegumbo, no inaa pupa ko nando okokadhila. “Tyi tyroo, tyi tyroo!” Ngede osho a lili neyeme. Gingile okwa thikama kashona e ta tala okadhila okashona e ka tongolola. Okwa yolo mokule e ta ti: “Owa hala omagadhi goonyushi kuume, hasho? Haha! Ndele ongame nda longo po iilonga ayihe, ngame ongame wo awike nda lika koonyushi. Omolwashike ndi na okutopola omagadhi nangoye?” Nokwa yi. Ngede okwa li a thita po! Hasho a li e na okuningwa ngaaka. Ashike okwa li e mu kwatela onyambi.
Pero Gingile apagó la fogata, tomó su lanza y empezó a caminar hacia su casa, ignorando completamente al Pájaro Miel. Ngede gritaba muy furiosamente, “¡Piii-trrr! ¡Piii-trrr!” Gingile se detuvo, miró al Pájaro Miel y comenzó a reírse fuerte. “¡Amiguito! ¿Quieres miel, ah? ¡Ja! Yo hice todo el trabajo para conseguirla y, además, quedé todo picado. ¿Por qué debería compartir esta dulce y rica miel contigo?” y se alejó. ¡Ngede estaba furioso! ¡Esta no era forma de agradecerle! Pero, se vengaría.
Esiku limwe konima yiiwike yontumba, Gingile okwa uvu ishewe Ngede ta ithana ngaashi ha ningi uuna a mona omagadhi goonyushi. Gingile okwa dhimbulukwa omagadhi nuutoye wago, nokwa landula okadhila ngaashi tuu a ningile nale. Sho Ngede a falafala Gingile kooha dhomuthitu, okwa nambele keno enene a vululukwe po. “Iyaa! Elonga ngiika oli na okukala momuti muka.” Gingile osho a dhiladhila. Okwa tema mbala omulilo e ta tameke okulonda, omanga a kwata oshiti she tashi tsina nomayego. Ngede okwa kuutumba e mu tala nawa.
Un día, después de varias semanas, Gingile escuchó el canto de Ngede nuevamente. Él recordó lo deliciosa que era esa miel y con entusiasmo siguió el canto del Pájaro Miel. Después de un largo viaje por el borde del bosque, Ngede se detuvo a descansar bajo una acacia de copa plana. “Ah,” pensó Gingile. “El panal de abejas debe estar en este árbol.” Entonces, rápidamente hizo su fogata y comenzó a trepar el árbol con la rama quemada entre sus dientes. Ngede se sentó y miró todo atentamente.
Gingile okwa londo, oti ipula kutya omolwshike mbela kee uvite nando okuuma kwoonyushi ngaashi shito. “Ngiika omututu ogu li pombanda puule,” osho a dhiladhila. Okwa londo natango u uka muundjendja womuti. Peha lyokumona oonyushi, okwa haluka sho i itsu ya talathana nongwe onkiitu oshipala noshipala! Ongwe oya li ya geya noonkondo sho ya yonenwa oomposi ngaaka. Ongwe oya thithikile kashona omeho gayo e tayi ekama okana kwayo kwa pwa ko, ya kenya komayego.
Mientras trepaba, Gingile se preguntaba por qué no escuchaba el zumbido de las abejas. “Quizás, el panal está bien escondido en el árbol,” él pensó. Al llegar a la siguiente rama, se encontró con un leopardo. El leopardo estaba muy enojado porque Gingile lo despertó de su siesta. Lo miró de manera amenazadora y abrió su boca para mostrarle sus dientes grandes y filosos.
Manga tuu ongwe inaayi mu nukila, Gingile okwa endelele mbala e ta londoloka ko komuti. Meulumo lye okwa palutha oshitayi mpoka a li e na okulyata. Okwa gu ko komuti e ti indwangula pevi, onyugu ye oya thongoka. Okwa tinongola te endelele ngaashi ta vulu. Lago enene ongwe oya li ya sa unene oomposi no inayi mu landula. Ngede, i ikuthile ko onyambi, naGingile okwi ilongo oshilongwa.
Antes de que el leopardo pudiera atacar a Gingile, él bajó muy rápidamente del árbol. Tan rápidamente que no vio una rama y cayó dándose un batacazo en el suelo. Aunque se torció el tobillo, cojeó lo más rápido que pudo para poder escapar. Afortunadamente, el leopardo aún tenía mucho sueño, así que no lo persiguió. Ngede, el Pájaro Miel, se vengó. Y Gingile aprendió una valiosa lección.
Oyana yaGingile sho yu uvu ehokololo lyaNgede oya li ya simaneke okadhila haka. Uuna aluhe ya tapa elonga lyoonyushi ohaa si aluhe oshimpwiyu ya thige po oshipambu shomutonateli gwomagadhi goonyushi!
Y así, cuando los hijos de Gingile escuchen la historia de Ngede, ellos lo respetarán. Cuando sea que les toque recolectar miel, se asegurarán de dejarles la parte más grande del panal de abejas a los Pájaros Miel.